100 let vojaške menažke

Družinska restavracija Ošterija Žogica vas popelje skozi avtentično doživetje »100 let vojaške menažke«.

Doživetje se odvija na prvi bojni liniji Soške fronte- med Sabotinom in Sveto Goro, ob reki Soči in pod kamnitim velikanom »Solkanskim mostom«.

Ob streljanju in sirenah zgodovine vas bodo postregli vojaki in medicinske sestre prve svetovne vojne.

Na edinstven in nepozaben način se boste srečali z zgodovino našega prostora vpleteno v spajanje lokalnih sezonskih jedi z izbranimi vini okoliških vinarjev.

Nekej mormo pustit, da ostane skrivnost in presenečenje.

Napoleon je dobro vedel: »C’est la soup qui fait le soldat.« . Lačna vojska je mogoče sposobna junaštev iz obupa, toda zagotovo bolj drži ugotovitev, da je lačen vojak – slab vojak. Prav med prvo svetovno vojno se je pokazalo, da se tehtnica vojne sreče prej ali slej nagne na stran tistih, ki (tudi) s hrano ohranjajo visoko bojno moralo.

Ob začetku spopadov ni nihče pričakoval, da bo vojna trajala toliko časa. Jedilnik vojakov je bil prilagojen temu upanju, sprva kalorično dokaj bogat in sorazmerno pester, nato pa se je količina hrane iz leta v leto manjšala. Izkušnje vojakov različnih armad so podobne. Jedilnik, sestavljen v propagandne namene, je vključeval marmelado, slanino, sir, zelenjavo, čokolado, čaj, rum in druge dobrote, dejansko pa so eni glodali kruh z dodatki žagovine, drugi pa iz sušene repe. Pa tudi takrat, ko je bilo vse v redu, ni bilo posebno dobro: hrano so kuhali v zaledju in jo v velikih termičnih posodah dostavljali do strelskih jarkov. Testenine so bile razkuhane, mast se je ohladila, riž se je spremenil v trdo kepo. Glavni začimbi sta bili velika lakota in ščepec domišljije. Tako so nastajali tudi razni obešenjaški recepti, kot na primer ta recept za vojakovo juho, ki pravi:

Potem ko ste si kakorkoli že priskrbeli 100 g moke, nekaj krompirjev in tri žlice oljčnega olja, poiščite miren kotiček, varen pred bombardiranjem. Dajte moko v kotliček ali čelado, pristavite nad zmeren ogenj in mešajte toliko časa, da dobi barvo zažganega tanka. Dodajte olje in mešajte, dokler gostota ne spominja na strelski jarek med nevihto. Dodajte še malo vode ali počakajte, da začne padati dež, tako da dobite srednje kremasto tekočino. Olupite krompir, narežite ga na koščke in vrzite v juho. Pravi vojak zaužije tudi olupke! Ko se krompir zmehča, je juha pripravljena. Pazite le, da z vonjavami ne pritegnete pozornost sovražnikovega ostrostrelca.

Pa vendar, vse ni bilo tako slabo. Il rancio è ottimo e abbondante, je izstrelil vojak Oreste Jacovacci (Alberto Sordi) v filmu La grande guerra v odgovor na vprašanje, kakšna je vojaška hrana. Kuharji so morali bili iznajdljivi. V pomanjkanju vsega, česar so bili vajeni, so si pomagali s tem, kar je bilo pri roki. Sezonsko in krajevno. V tem duhu je njihova izkušnja dobrodošla še danes, ko velikim zgodbam o ofenzivah dodajamo še drobne zgodbe iz življenja na in za fronto. Stari rek pravi, da je puška vojakova ljubica, toda menažka je mnogo več. Je mati, žena in ljubica hkrati…

Toni Gomišček

Soška cesta 52, 5250 Solkan

(0)5 300 52 40 | info@zogica.com